Običajno se nam župniki mogoče zdijo preveč resni, zamorjeni in tudi starokopitni. Pa je temu res tako? Ah ne, niti približno. Ta blog posvečam župniku, ki je bil najbolj zanimiv od vseh župnikov, kar sem jih spoznal. Preden sem začel pisati ta blog sem gospoda Mehleta najprej kontaktiral in ga vprašal, če bi lahko napisal kaj o njem. In podal mi je lušten odgovor :
“seveda saj smo v svobodni državi.” 😀😀
Gospoda Mehleta, bi moral srečati že nekaj let nazaj, ko sem bil še prostovoljec v Hiši Sreče, tam naj bi imel neko predavanje vendar se tega predavanja nisem udeležil. Če prav je župnija zelo blizu Hiše Sreče v cerkev takrat nisem hodil tako kot sedaj. Kljub temu pa so mi na uho prišle govorice, da imamo na Jesenicah enega mladega župnika, ki naj bi bil zelo v redu dečko. Na videz sem ga tudi poznal in enkrat sem ga celo vprašal, kakšna je možnost, da bi opravil sveto birmo. Ampak to je bilo vse bolj tako površinsko nič kaj konkretnega.
Bolj konkretno se je začelo dogajati dobre dve leti nazaj in ravno v postnem času tako kot se nahajamo v sedanjosti. Bila je nedelja in rekel sem si, kaj ko bi danes odšel malo v našo župnijo. Ko sem prišel na mašo sem hitro ugotovil, da imajo vsi oljčne vejice jaz pa sem brez (kir baksuz). Te vejice duhovnik blagoslovi in kasneje jih verniki odnesejo domov, bile naj bi simbol miru. Ura je bila 10:00 in maša se je začela. Ko je gospod Mehle začel maševati je ta moja zaskrbljenost glede vejic hitro izginila. “V imenu očeta, in sina in svetega duha…” Te besede je izrekel tako preprosto, in tako domače. Takoj me je navdušil. Njegove prilike niti slučajno niso bile neke finese govoril jih je čisto preprosto. Ni recimo rekel tako, da jaz mislim temveč : “Tko, da jst mislm…” Med njegovo priliko sem začel razmišljati, da je ta župnik drugačen v bistvu bi lahko rekli da je faca. Med priliko je tudi omenil kako moramo dati del sebe v sveto mašo. Ali s petjem, ministriranjem, branjem… in to je name naredilo res velik vtis. “Hej pa to je res hudo, pridem jaz spet drugo nedeljo”, sem si mislil sam v sebi. Doma sem veliko razmišljal o tem, da vendar vsi župniki niso tako zategnjeni. In prišla je druga nedelja. Zopet se pojavi on in iz njega kar žari ljubezen do Boga in do vseh faranov v cerkvi. V sebi sem nekaj začutil. Nekaj se je v meni prebudilo. Nekaj kar je spalo 22 let kot, da bi me oblil sam Sveti Duh in resnično tudi verjamem, da me je. Tudi pesmi na koru so bile drugačne nekako bolj moderne in itak kot glasbenika me je to še bolj pritegnilo. Ko sem prišel domov sem bil zopet navdušen in odločil sem se, da mu pišem. V sporočilu sem povprašal, če bi potreboval kakega ministranta in odvrnil je, da naj pridem v petek po sveti maši se pravi malo pred 20:00 uro. In zopet se je pojavil in tokrat sem ga imel priložnost videti malo od bližje in nesrečnik si je ravno na tisti dan porezal roko. Malo sva se pogovarjala in se zmenila za nek plan. Prihajal naj bi vsak petek ob 17:30
In prišel je tisti prvi petek. V zakristiji sem se najprej začel učiti kaj vse je treba pripraviti preden se maša sploh začne. Se pravi pripraviti je bilo treba vino, hostijo, vodo, kadilnico, oltar… to so vse stvari ki vernikom niso vidne. Ob 18:00 pa se začne ispostavitev najsvetejšega. Gospod Mehle me je pohvalil in rekel, da je to za prvo rajžo bilo zelo v redu, za domov pa mi je posodil knjigo v kateri naj bi bilo napisano vse o sveti maši. Ko sem to knjigo prebral mi je postalo marsikaj jasno. Podaril mi je tudi rožni venec saj po čaščenju najsvetejšega začnejo farani moliti žalostni del rožnega venca. Žalostni zaradi tega, ker je petek. Po 22-ih letih pa sem zopet odšel k spovedi. Uf pol stvari sem že pozabil in pričakoval kakšno grajo ampak te ni bilo. In tako se je začela moja rutina. Vsak petek sem prihajal v župnijo kjer sem vse pripravil, potem z župnikom opravil obred čaščenje najsvetejšega, nato odšel moliti žalostni del rožnega venca in na koncu sveta maša. Wauuu glede na to, da več kot 20 let nisem bil v cerkvi je to zelo velika sprememba. Seveda prisoten sem bil tudi ob nedeljah. Ma kje nebi bil, ko je pa župnik taka faca. Prej sem hodil v cerkev po večini samo za božič ali pa k velikonočnem žegnu kar seveda niti približno ni dovolj. Vsak prvi petek v mesecu pa sem odšel tudi k spovedi.
Proti koncu julija pa sem izvedel, da gospod Mehle ne bo več župnik na Jesenicah. Ma ne no pa tko mi je bil kul. In prišel je tudi zadnji petek, ko mi je dejal : “Danes pa zadnjič častiva najsvetejše”… Zadnjič? Sem si mislil sam v sebi. V nedeljo je potekala tudi zahvalna maša. Župnik se je zahvalil za vse, zahvalili pa so se mu tudi drugi. Ena iz med njih je bila tudi gospa Mojca vodja oratorija. Kar malo me je stisnilo. In nekje v grlu sem začutil tisti cmok. V sebi sem začel razmišljati, da bi se moral v župnijo vključiti že prej. Kakšen idijot sem bil in kaj vse sem zamudil. Ampak po drugi strani pa je vseeno bolje pozno kot nikoli.
A je to fer? Ne ni. Ali ahko kaj narediš? Ne ne moreš. Pač komanda je komanda. Po maši je seveda bila tudi pogostitev in druženje.
Za zaključek lahko povem le to. Mogoče ni problem postati župnik. Problem je postati dober župnik in to tako dober, da za sabo povlečeš tudi mlado generacijo. No gospod Mehle je vsekakor imel ta dar zato so ga premestili v Ljubljano kjer je direktor Katoliške mladine. No kakor koli lahko bi rekli, da je ta človek veliko vplival name. Tako veliko, da nisem obupal in opravil sveto birmo in postal ministrant. Nekoč ko bo čas si želim postati delilec obhajila, ampak saj veste kako pravijo, skrivnostna so pota Gospodova. In res so skrivnostna. Bog nas na tak način vodi k sebi, da nam na začetku ni čisto nič jasno. Ampak ali je pomembno, da nam je vse jasno? Ne to sploh ni pomembno. Pomembno je, da verujemo. In jaz verujem.
Gospod Mehle hvala za vse. Bili ste res en tak poseben župnik, ki je spremenil moje poglede glede vere in vseh teh stvari, in verjamem, da nisem edini.
Bog vas živi.
Eureka 